Ljudje ne dovolijo, da med njimi in njihovimi sopotniki prebiva Bog, Stvarnik in Oče njihovega Duha.

Dovolijo pa, da se mednje vrine tretja oseba.

Ljubezen je najlepše mogoče čutenje, ko se duša in telo popolnoma predata drugemu človeku.  V tem čutenju se živeči človek razgradi in izgubi lastno dušo. S tem telo sprejema Stvarnika in ga v Duhu usmeri na ljubljeno osebo: partnerja, otroka ali k drugim ljudem. Tako se Ljubezen deli. Človek je bil namreč ustvarjen, da prejme in deli Ljubezen.

Oseba je v Ljubezni nesmrtna, saj je Dušo očistila in razgradila. Zato je Ljubezen močnejša od smrti in teme. V Ljubezni obstaja le večno življenje v Stvarniku, telo pa je kanal Božjega duha.

Ljubezen je najmočnejša sila in jo je sposoben sprejeti vsak, ki želi. Kdor se upira, trpi po lastni volji in krivdi. Ko pa oseba Ljubezen sprejme, jo deli naprej. Kar je narejeno in je čuteno v Ljubezni, je narejeno v Stvarnikovem Duhu. To pa spremeni vse in vsakogar. Vsako materijo ali zunanjo silo.

Ljubezni nihče ne ubeži, saj je Ljubezen najmočnejša volja Duha in edina volja Stvarnika.

Ljubezen je Bog in Bog je Ljubezen. To je edina skrivnost vere.

>>>Več: Biblija duhovnosti – Adamovo razodetje: Geneza

Mojca Cvirn: Nedotakljivi

>Ljubezen je samo igra.< (Love is just a game) Daisy

>Zakaj živiš skupaj s partnerjem? Zaradi užitkov? Ne, zato ker imaš človeka rad.< Brigita

Ljubezen je samo igra.

Stvarnik je dal človeku na začetku le kanček zla, da bi služilo njegovemu razvoju. To je zlo Ljubezni, ki je vpeta v spolnost. Je Ljubezen in goreča zaljubljenost ter igra, ki služi novemu življenju. In novemu razvoju človeštva. To je droben kanček zla, darilo človeku in iluzija zaljubljenosti, da se zaljubljena združita in ustvarita novo življenje. Ko pa ustvarita novo življenje je na vrsti nov začetek. Igre je konec, iluzija se pomiri, na vrsti je Stvarna Ljubezen. Ljubezen do sočloveka.

Več o Ljubezni

Eva:

-          »Ko se bo ljubezen zasidrala med pare, je ni sile, ki bi lahko posegla mednje.«

-          »Ljubezen prejmeš v paketu.«

Otrok:

-          »Ati, mami in še jaz vmes!«

Duhovnik Marko:

-          »Ljubezen je to, če veš, da oseba rada posluša Boba Dylana, ji za rojstni dan kupiš ploščo. Še večja ljubezen je, da osebo opazuješ, kako odvija darilo in se veseli ter sploh ne ve, kdo mu je podaril ploščo.«

-          »Ljubezen je to, da želiš pri spolnosti najprej zadovoljiti partnerja.«

-          »Najlepša slovenska beseda: midva!«

Fotograf Jure:

-          »Ljubezen je, da se naučiš skupaj živeti z osebo.«

Sveto pismo – Biblija

-          »Poljublja naj me s poljubi svojih ust! Saj je tvoja ljubezen opojnejša od vina, opojnejša od vonja tvojih olj…«

-          »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«

-          »Ljubezen nikoli ne mine. Preroštva bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, spoznanje bo prešlo, kajti le delno spoznavamo in delno prerokujemo. Ko pa pride popolno, bo to, kar je delno, prenehalo.«

-          »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.«

-          »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.«

-          »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen.«

-          »Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.«

Zaupanje.

Zaupanje je psihološka in duševna vez, ki je skupna prijateljem, parom ali članom družine pa tudi vsem drugim socialnim vezem. Pomeni trdno oporo posameznika, da se lahko zanese na sočloveka.

Včasih se zdi, da je zaupanje dano sočloveku kar tako in da je samo po sebi umevno.  Pa vendar, če se zaupanje izgubi in prelomi, potem je kot kristal, razbit na milijon koščkov. Izjemno veliko truda mora vložiti oseba, da ga pridobi nazaj, pa še takrat ne zasije več v popolnosti. Rane preloma vedno mečejo senco na sijaj zaupanja. Zato, ker se tem ranam reče spoznanje, spoznanje pa je neizbrisljivo.

Vendar pa se ljudje razlikujemo ravno po teh ranah. Namreč, kdor naredi krivico in jo želi popraviti, ta išče odpuščanje. To je človek, ki so ga energije zapeljale. Vendar  je energije obvladal, spoznal krivdo in se želi potruditi za boljši svet. Takšen človek še ni zapravil svoje Življenje, takšen človek je končno prišel na pot Življenja in Ljubezni.

Kdor pa nič ne reče – ali pa se oprosti in ničesar ne naredi  ter dela krivice po starem, temu pa ni pomoči. To je izgubljenec duševnih energij in njegova pot je kot pot preostale materije: prišel je iz prahu in v prah se povrne.

Slika: Kristal kuru kafa

http://www.frpnet.net/yazilar/Anonim/dunyanin-en-gizemli-10-nesnesi.html

Bog trpljenja ne dopušča, saj Bog odpušča in daje milost. To dopuščanje in milost pa se kaže v možnosti, da vsakdo prejme Ljubezen in večno življenje. Vendar ga prejmejo le tisti, ki naredijo svojo nalogo, za katero so poslani na stvarni svet. Ta naloga pa je podrediti zlo in grehe v sebi in nato obračunati V DUHOVNOSTI z drugimi. Drugi pa za časa svojega življenja resnično niso imeli izbire do sedaj, saj so energije destrukcije premočne in bodo dobili priložnost v drugo. Do sedaj, ko so na zemljo prišli duhovni vodniki, ki so sposobni uničiti vsako zlo.

In zakaj potem zlo še obstaja?

Zato, ker ljudje kot zlo dojemamo materijo in njeno energijo in njene posledice. Ta vsa stvarna energija je bila dana človeku v upravljanje kot bitju, ki je narejeno po podobi Boga, Stvarnika in očeta Duha. Kot Stvarstvo je ta energija samo sistem, ki kroži: se poraja, raste in samouniči v destrukciji. Ima vzrok, vendar ima tudi posledico. Kdor se hrani z energijo in zlom, prejme tudi njene posledice.

Zato proti materiji in zlu človek ne sme imeti čustev, saj ga lahko energija podredi. Stvaren človek zla niti ne sovraži, niti se mu ne smili. Do njega je resen, Stvaren in pravičen. Če je napoti dobremu ga uniči v duhovnosti, drugače ga upravlja. Do zla ni ne sme biti ne milosti, ne sovraštva. Trdo ga je treba prijeti, dokler ni pod kontrolo. Namreč zlo želi duha podrediti, kar prinese človeku bolezen, smrt ali kazen po potomcih. Naloga človeka po Stvarniku pa je drugačna: ravno duh človeka mora  zlo upravljati in zmanjševati energije teles, zato da služijo dobremu, miru in Ljubezni.

Tako se vsak človek na začetku rodi v energijah, saj je rojen v materiji. Duh novorojenca je šibak, na svet pride z lastnim izvirnim grehom, z grehi po starših in pade v zlo okolje, v okolje destrukcijskih energij.  Ta vsa materija in energija nenehno sili mladega človeka v podrejenost, njenemu divjanju v mladem telesu in zadovoljevanju nagonov, ki jih mlada oseba težko nadzira. Zato ljudem vlada zlo, tudi starejšim, to je vsem tistim, katerih duša z rojenim izvirnim grehom in odrasla psiha ne zmoreta dovolj moči, da obvladata lastno telo. Če ga obvladata sta na tem, da  začne telo kanalizirati Ljubezen in Stvarnika. Da postane oseba poslanec Boga na zemlji. Stvarnik izbira in komunicira s posamezniki, saj ne potrebuje vojske. Zato je Stvarnik najbolj osebna bližina ljudi.

In ko človek odraste, se mu okrepi psiha in njegov duh. Takrat postane odgovoren sebi in Stvarniku. Njegova naloga je sledenje dobremu in vladanju energijam. Načeloma postajajo to izbrani ljudje, ki so mnogo pretrpeli za očiščenje duše  in preživeli surovo zlo, imajo kasneje strog odnos do energij in zla.

Zato lahko odrasla oseba obvlada lastno psiho in uniči najprej zlo v sebi, potem pa obračuna tudi z zlom v drugih ljudeh. Tako postane takšen človek predstavnik Stvarnika in Boga na zemlji. Vsi ostali, ki pa padajo pod izvirnimi grehi, pa so zapeljanjani v krog zla: divjanje materije v telesu in psihi do njenega razpada in lastne smrti. Do smrti ko gre duša v nov krog čiščenja in po milosti mogoče celo bližnjega rojstva.

Zato Bog ne dopušča zla: ustvaril je energijo in materijo, ki ji mora vladati Stvarnikov duh v človeškem telesu. Kdor premore to moč, se bo izognil zlu in ga tudi premagal. Kdor pa nima te moči, pa bo zapeljan v krog trpljenja, smrti in posmrtnega čiščenja psihe z upanjem na novo priložnost.

Zato Bog zla ne dopušča zla. Obstaja  stvarstvo energije in zla s svojo naravo, začetkom in posledico. Za to zlo  imajo ljudje nalogo, da mu vladajo. In kdor premore takšno moč duha in voljo, ta prejme milost Stvarnika, Boga in očeta Duha: Ljubezen, mir in večno življenje.

Slika: padec človeka pod užitki telesa

Vir: http://www.rtvslo.si/_up/photos/2009/03/11/u33911-82159_bog-ne-obstaja-01_show.jpg

Zato imamo ljudje, naš duh ali duša dolžnost upravljanja s svojim telesom, materijo in njenimi energijami. To upravljamo preko umskih in duševnih vzvodov: skozi dušo. Kdor svojo dušo za časa življenja očisti izvirnega in dosedanjega greha, lahko prejme večno življenje. Stvarno življenje večih stoletij v krogu svoje družine, kot so živeli naši očaki.

Kdor pa temu ne sledi in se veri posmehuje, ta prejme bolezen in na koncu smrt. Tega čaka sodba in plamen očiščenja duše v onostranstvu, dokler mogoče ponovno ne bo prejel po milosti Boga, Stvarnika in očeta Duha, možnost za novo življenja. Če pa osebo doleti še hujša kazen, prejme kazen po potomcih še pred lastno smrtjo.

Vsak lahko izbira: ogenj v tem življenju ali po smrti. Duša je namreč last Stvarnika, zato se hoče vrniti nazaj v njegovo naročje. In dokler ne bo očiščena in razbremenjena teže, bo krožila skozi dosmrtne in posmrtne šole trpljenj in čiščenj.

Še za časa življenja je potrebno nenehno samočiščenje: kdor svoje grehe in nagone zavrže, uniči, zamrzne, razseka, okamenja, prestreli ali ožge,  lahko v svojem miru uživa življenje v Ljubezni, saj je zavrgel in obvladal energije, ki so vladale telesu. Tako oseba prejme življenje po Stvarniku, dokler se njegov duh ne bo naveličal sončnih dni. Namesto energije je oseba pridobila Ljubezen ali duh Boga, ki je moč Življenja in gospodar vsega materialnega. Kdor pa se materialnemu podredi – ta pa je izgubil svojo dušo in s tem svoje Življenje.

Vir slike: walpaper-s.org

Spolna energija služi namreč novemu življenju in z rojstvom otroka se lahko osebe očistijo karme. To je neposredni poseg Stvarnika v povečevanje energije psihe zaradi spolnosti in je darilo očiščenja duše. Duša starša dobi namreč nalogo za skrb in zaščito nad dušo otroka. Tako imajo starši možnost, da lahko razvijejo stvarno Ljubezen in s služenju družini odslužijo karmično energijo spolne ljubezni.

Med pari se pogosto dogodi, da ne znajo sprejeti Stvarne Ljubezni, ko se v družini pomirijo spolne napetosti med staršema in se duše več ne privlačijo tako močno. Zato se pogosto zgodi, da osebe iščejo izgorelo ljubezen pri drugih spolnih partnerjih, kar je najpogostejši vzrok razpada zveze.  Oseba, ki je posegla v družino pa pridobi še dodatno karmično energijo: posegla je v skupnost v kateri so starševske duše zavezane k zaščiti otrok in iskanju Stvarne Ljubezni.

Če pa spolna energija osebe popolnoma prevlada postane uničevalno orodje destrukcije telesa: na koncu je energija psihe tako močna, da jo telo več ne obvlada in energija psihe obvlada človeka (avtoimunska bolezen).

“Zakaj živiš skupaj s partnerjem? Zaradi užitkov? Ne, zato ker imaš človeka rad.”

Brigita

Pri menjavi partnerjev si nato osebe s spolnimi stiki prenašajo tudi posredno energijo tretjih oseb, s katerimi so imeli spolne stike njihovi partnerji. S tem se povečajo karmične energije oseb, z vedno pogostejšimi stiki in menjavami spolnih partnerjev pa se vedno hitreje povečuje karma vpletenih. V takšnem krogu se povečuje psihična energija celotne civilizacije do njenega maksimuma: če se ljudje ne očistijo pride po duhovnem kolapsu sveta tudi fizični. Pride do svetovnega potopa, ki očisti svet civilizacije in ga postavi na njegov začetek.

Vir slike: omengeorge.gfxartist.com

Zato so tudi trma in vse druge lastnosti horoskopa zlo:  dvojnost, vladarstvo, duhovnost, dvoličnost itd. V družbi zla in energij so te energije spoštovane, v družbi brez duhovnosti pa so slabšalnice, saj prinašajo osebi energije živali, ki niso nič dobrega.

Slika s strani http://www.co-optimus.com