Ljubezen je najlepše mogoče čutenje, ko se duša in telo popolnoma predata drugemu človeku.  V tem čutenju se živeči človek razgradi in izgubi lastno dušo. S tem telo sprejema Stvarnika in ga v Duhu usmeri na ljubljeno osebo: partnerja, otroka ali k drugim ljudem. Tako se Ljubezen deli. Človek je bil namreč ustvarjen, da prejme in deli Ljubezen.

Oseba je v Ljubezni nesmrtna, saj je Dušo očistila in razgradila. Zato je Ljubezen močnejša od smrti in teme. V Ljubezni obstaja le večno življenje v Stvarniku, telo pa je kanal Božjega duha.

Ljubezen je najmočnejša sila in jo je sposoben sprejeti vsak, ki želi. Kdor se upira, trpi po lastni volji in krivdi. Ko pa oseba Ljubezen sprejme, jo deli naprej. Kar je narejeno in je čuteno v Ljubezni, je narejeno v Stvarnikovem Duhu. To pa spremeni vse in vsakogar. Vsako materijo ali zunanjo silo.

Ljubezni nihče ne ubeži, saj je Ljubezen najmočnejša volja Duha in edina volja Stvarnika.

Ljubezen je Bog in Bog je Ljubezen. To je edina skrivnost vere.

>>>Več: Biblija duhovnosti – Adamovo razodetje: Geneza

Mojca Cvirn: Nedotakljivi

Bog trpljenja ne dopušča, saj Bog odpušča in daje milost. To dopuščanje in milost pa se kaže v možnosti, da vsakdo prejme Ljubezen in večno življenje. Vendar ga prejmejo le tisti, ki naredijo svojo nalogo, za katero so poslani na stvarni svet. Ta naloga pa je podrediti zlo in grehe v sebi in nato obračunati V DUHOVNOSTI z drugimi. Drugi pa za časa svojega življenja resnično niso imeli izbire do sedaj, saj so energije destrukcije premočne in bodo dobili priložnost v drugo. Do sedaj, ko so na zemljo prišli duhovni vodniki, ki so sposobni uničiti vsako zlo.

In zakaj potem zlo še obstaja?

Zato, ker ljudje kot zlo dojemamo materijo in njeno energijo in njene posledice. Ta vsa stvarna energija je bila dana človeku v upravljanje kot bitju, ki je narejeno po podobi Boga, Stvarnika in očeta Duha. Kot Stvarstvo je ta energija samo sistem, ki kroži: se poraja, raste in samouniči v destrukciji. Ima vzrok, vendar ima tudi posledico. Kdor se hrani z energijo in zlom, prejme tudi njene posledice.

Zato proti materiji in zlu človek ne sme imeti čustev, saj ga lahko energija podredi. Stvaren človek zla niti ne sovraži, niti se mu ne smili. Do njega je resen, Stvaren in pravičen. Če je napoti dobremu ga uniči v duhovnosti, drugače ga upravlja. Do zla ni ne sme biti ne milosti, ne sovraštva. Trdo ga je treba prijeti, dokler ni pod kontrolo. Namreč zlo želi duha podrediti, kar prinese človeku bolezen, smrt ali kazen po potomcih. Naloga človeka po Stvarniku pa je drugačna: ravno duh človeka mora  zlo upravljati in zmanjševati energije teles, zato da služijo dobremu, miru in Ljubezni.

Tako se vsak človek na začetku rodi v energijah, saj je rojen v materiji. Duh novorojenca je šibak, na svet pride z lastnim izvirnim grehom, z grehi po starših in pade v zlo okolje, v okolje destrukcijskih energij.  Ta vsa materija in energija nenehno sili mladega človeka v podrejenost, njenemu divjanju v mladem telesu in zadovoljevanju nagonov, ki jih mlada oseba težko nadzira. Zato ljudem vlada zlo, tudi starejšim, to je vsem tistim, katerih duša z rojenim izvirnim grehom in odrasla psiha ne zmoreta dovolj moči, da obvladata lastno telo. Če ga obvladata sta na tem, da  začne telo kanalizirati Ljubezen in Stvarnika. Da postane oseba poslanec Boga na zemlji. Stvarnik izbira in komunicira s posamezniki, saj ne potrebuje vojske. Zato je Stvarnik najbolj osebna bližina ljudi.

In ko človek odraste, se mu okrepi psiha in njegov duh. Takrat postane odgovoren sebi in Stvarniku. Njegova naloga je sledenje dobremu in vladanju energijam. Načeloma postajajo to izbrani ljudje, ki so mnogo pretrpeli za očiščenje duše  in preživeli surovo zlo, imajo kasneje strog odnos do energij in zla.

Zato lahko odrasla oseba obvlada lastno psiho in uniči najprej zlo v sebi, potem pa obračuna tudi z zlom v drugih ljudeh. Tako postane takšen človek predstavnik Stvarnika in Boga na zemlji. Vsi ostali, ki pa padajo pod izvirnimi grehi, pa so zapeljanjani v krog zla: divjanje materije v telesu in psihi do njenega razpada in lastne smrti. Do smrti ko gre duša v nov krog čiščenja in po milosti mogoče celo bližnjega rojstva.

Zato Bog ne dopušča zla: ustvaril je energijo in materijo, ki ji mora vladati Stvarnikov duh v človeškem telesu. Kdor premore to moč, se bo izognil zlu in ga tudi premagal. Kdor pa nima te moči, pa bo zapeljan v krog trpljenja, smrti in posmrtnega čiščenja psihe z upanjem na novo priložnost.

Zato Bog zla ne dopušča zla. Obstaja  stvarstvo energije in zla s svojo naravo, začetkom in posledico. Za to zlo  imajo ljudje nalogo, da mu vladajo. In kdor premore takšno moč duha in voljo, ta prejme milost Stvarnika, Boga in očeta Duha: Ljubezen, mir in večno življenje.

Slika: padec človeka pod užitki telesa

Vir: http://www.rtvslo.si/_up/photos/2009/03/11/u33911-82159_bog-ne-obstaja-01_show.jpg